Mehanika živalskih mikročipov in njihov pomen za veterinarje

Označevanje živali s čipom je bilo vključeno v sodobno veterinarsko prakso kot zanesljiva oblika identifikacije in sledenja domačim živalim. Več je od tega, da je le malo večje od rižine, ti aparati ponujajo tudi rešitve za upravljanje in varnost domačih živali. V tem članku bomo razpravljali o tem, kako čipi za živali delujejo in njihove prednosti za veterinare, posebej pa UHF oznake, ki so vključene v to tehnologijo.

Pojasnilo tehnologije čipa

Označevanje živali z uporabo čipa uporablja tehnologijo radiofrekvenčne identifikacije ali RFID. Vsak čip vsebuje enoto za identifikacijsko številko, ki preteče skozi pasivno ali bolj navadno ali osnovno sistem samo za RFID, uporabljen za sledenje gibanju tega določenega objekta. Osnovna, pasivna vrsta RFID oznake je zaklepana v majhno stekleno kapsulo in jo vstavimo pod kožo živali. Običajno se nahaja notri v koži, zgoraj na vratu med živalskima ramnima. Nasprotno večji aktivnim RFID oznkam, pasivne RFID oznke nimajo notranje izvore energije;

Identifikacija oznak UHF

Tegača Radio Frekvenca Identifikacije (RFID) so kategorizirane kot Ultra Visoka Frekvenca ali UHF, ki delujejo ne pod 860 in ne nad 960 megahertz. Oznake UHF imajo večji berežni obseg in hitrejši podatkovni tok kot katere koli druge tehnologije RFID. Uporaba oznak UHF v mikročipih za živali poudarja področja izboljšanja v sistemu identifikacije domačih živali. Skeneri bodo tudi mogli berati mikročipe s daljšega razdalje, kar je zelo uporabno na mestih, kot so prijetnice za živali ali klinike, ki so pogosto zasedene. Poleg tega oznake UHF običajno vsebujejo veliko več podatkov, zato imajo veterinarji več podatkov o vsaki od domačih živali.

Prednosti za veterinare

Mikročip pomaga veterinarjem pri održevanju zdravstvene zgodovine domačega ljubljenca ter tudi pri naštetju izgubljenega ljubljenca. Tudi registracija novega lastnika mikročipiranega ljubljenca je preprosta, kadar se žival odvzame v kliniko. V takih primerih se uporablja skener mikročipov za iskanje stikovnih podatkov lastnika živali, ki ima zapisano zdravstveno zgodovino ali posebne navode za skrb, kar lahko pride koristen. Takšni podatki pomagajo pri zagotavljanju, da so ljubljenci pravilno zdravili v primernem času in pomažejo veterinarjem pri njihovi delu. Poleg tega s pomočjo mikročipiranja postane proces ponovnega združevanja ljubljenca z lastnikom učinkovitejši, kar zmanjša stres in čas porabljen na iskanje lastnika.

V zaključku lahko rečemo, da so mikročipki za živali, predvsem UHF oznake, uporabni v veterinarski praksi, usmerjeni v izboljšanje identifikacije domačih živali, izboljšanje upravljanja z podatki in zagotavljanje ponovnega najdenja izgubljenih živali. Ker se svet zaradi tehnologije spopada v globalno selo, bodo ti mikročipki ostali uporabni, zato so koristni vsakemu veterinarju.